Resnica o maščobah ali najbolj mastna laž stoletja!


Resnica o maščobah ali najbolj mastna laž stoletja!

Sufle

Če neko laž slišiš stokrat, potem verjameš, da je resnica.


Nasične maščobe na zatožni klopi

V preteklih desetletjih se je najpomembnejši premik v prehranskih navadah zgodil pri maščobah. Najbrž o nobeni od treh osnovnih vrst hranil ni bilo zapisanega toliko kot ravno o njih. V drugi polovici prejšnjega stoletja so nas zdravniki, prehranski strokovnjaki, proizvajalci hrane in zdravstvene institucije začeli zavzeto prepričevati, da je vzrok debelosti in marsikatere bolezni uživanje preveč, predvsem pa neustreznih maščob. Na zatožno klop so bile postavljene nasičene maščobe, predvsem maščobe živalskega izvora: surovo maslo, smetana, svinjska mast, ocvirki in zaseka. Dišeče in okusno surovo maslo je postalo nezdravo. Svinjska mast, ocvirki in zaseka, ki so dajali moč in energijo prejšnjim generacijam, so postali strašni krivci vseh bolezni. Na maslu spečeno jajce ali na svinjski masti pražen krompir sta postala naša sovražnika. Na piedestal so bila postavljena rastlinska olje in margarina, ki vsebujejo predvsem nenasičene maščobe. Spisek njihovih blagodejnih učinkov in koristi za zdravje je bil res impresiven. In kdor je kaj dal na svoje zdravje, je za kuho začel uporabljati olje, na kruh pa si je namazal maragarino. Kakšna škoda! Ste kdaj primerjali okus na masti ali na olju praženega krompirja? Razlika v okusu je več kot očitna!

Količina holesterola in tigliceridov v krvi je postala sila pomembno diagnostično merilo našega zdravstvenega stanja, njihova povišana vrednosti pa velika grožnja, da bomo zboleli. Pojavila so se številna zdravila, ki te vrednosti sicer res znižajo, vendar srčno-žilnih in drugih, s tem povezanih bolezni ni nič manj, poleg tega imajo vrsto nevarnih stranskih učinkov.

Prava resnica o maščobah pa je popolno nasprotje »uradno sprejetih, znanstveno dokazanih prehranskih priporočil«.

Nasičene maščobe so tiste, ki so zdrave, nenasičene pa so škodljive, da bolj ne bi mogle biti!

Ta trditev seveda terja pojasnilo in utemeljitev. Da bi razumeli problem maščob v prehrani, se je treba ozreto v preteklost. Pogledati je treba, kako so na splošno sprejeto mnenje o maščobah in njihovem vplivu na zdravje vplivale znanstvene raziskave, eksperimenti in epidemiološke študije. Pogledati je treba tudi ekonomske vidike, predvsem v kmetijstvu in prehranski industriji. Ne da bi se mi tega zavedali, ti dve že več kot 60 let usmerjata javno mnenje o vlogi maščob v prehrani in nam vsiljujeta dogmo o škodljivosti nasičenih živalskih maščob in blagodejnosti nenasičenih. Pri tem početju jim seveda medicina, farmacija, državne institucije in mediji zavzeto stojijo ob strani in jih podpirajo. Boste vprašali, zakaj? Zaradi denarja, zaradi neznanskega hlepenja po dobičku in prevladi, zaradi farizejstva uglednih znanstvenikov, zdravnikov, kemikov, biologov in državnih institucij. Vsi ti so zaradi takšnih ali drugačnih interesov na zatožno klop postavili nasičene maščobe. Kako prikladno, da najdeš dežurnega krivca za vse bolezni in za njim skriješ svoje neznanje, ignoranco, pohlep po denarju in ugledu!


Kratka zgodovina »mastne laži«

V iskanju novega tržišča

Industrijsko pridelana rastlinska olja, kakršna poznamo danes, so bila na začetku preteklega stoletja praktično neznana, ljudje so v prehrani uporabljali predvsem mast, loj in maslo. Z ravojem kemijskih postopkov in vse glasnejšimi zahtvami po cenenih nadomestilih za maščobo ter z učinkovito propagando, pa se je začel silovit vzpon proizvodnje in porabe olja. Sprva rastlinskih olj niso uporabljali v prehrani, ampak v industriji in obrti (predvsem za zaščito lesa in drugih materialov ter za proizvodnjo barv). Z razvojem industrijske predelave nafte in njenih derivatov, pa je povpraševaje po teh olj silno upadlo, zato so morali proizvajalci olj najti novo tržišče. In našli so ga na področju prehrane. S spretnimi potezami, povezanim delovanjem, svojim vplivom na politiko in državne institucije so sčasoma prepričali javnost, da so nenasičena rastlinska jedilna olja v primerjavi z nasičenimi živalskimi maščobami dosti bolj zdrava. Svoje trditve so zagovarjali kljub številnim raziskavam, ki so dokazovla, da uživanje ratslinskih maščob redi in povzroča bolezni. Poleg tega so živinorejci na podlagi izkušenj in opazovanja ugotovili, da se živina bolj redi, če jo hranijo z žiti in olji, ki so poleg tega še cenejši od druge krme.

Kako iz hipoteze nastane neizpodbitna dogma

Zgodba pa se je začela zapletati v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je ameriški znanstvenik Ancel Keys objavil rezultate svojo slavne in kontoverzne Raziskave sedmih držav. V tej raziskavi je preučil vpliv uživanja maščob na zdravje ljudi in s svojimi dognanji usodno zaznamoval prehranske navade prihodnjih rodov. V svoji »lipidni hipotezi« je trdil, da je glavni krivec epidemije srčno-žilnih obolenj v ZDA povišana količina holesterola v krvi, kar je posledica pretiranega uživanja maščob, predvsem nasičenih maščob živalskega izvora. Kljub nestrinjanju in nasprotovanju številnih znanstvenikov in zdravnikov ter kljub očitkom, da je bila raziskava opravljena neznanstveno, da so kršili temeljne znanstvene norme, da so napačno interpretirali rezultate in videli le dejstva, ki so jih hoteli videti, je njegova teorija padla na plodna tla. Keys je svojo teorijo zagrizeno in prepričljivo branil, v strokovni javnosti je našel pristaše in zagovornike ter nazadnje uspel prepričati ameriške zdravstvene institucije v pravilnost svoje teorije. Tako so uradne institucije, tudi s finančno podporo prehranske industrije, v 70. letih določile uradne smernice zdravega prehranjevanja, v katerih so svetovale omejeno uživanje maščob, predvsem pa odsvetovale uživanje nasičenih maščob živalskega izvora, češ da povzročajo srčno-žilne bolezni in debelost, ter priporočale rastlinska olja in margarino. Za slednje so trdili, da vsebujejo t. i. esencialne maščobne kisline, ki so za zdravlje nepogrešljive. Priporočila so bila tudi medijsko odmevna, in tako se je rodila dogma o maščobah, ki je še danes marsikje zelo zakoreninjena in splošno veljavna – velja za neizpodbitno resnico! To je dalo polet prehranski industriji, predvsem proizvajalcem olj, pa tudi drugim, ki so pri proizvodnji prehranskih izdelkov začeli uporabljati cenena rastlinska olja in margarino. Proizvajalci olj so si zagotivili in silno povečali tržišče, hkrati pa znižali stroške proizvodnje in povečali dobičke. Pridobivanje olj iz semen, koruze in soje je namreč bistveno cenejše kot pridobivanje trdih, nasičenih maščob. Z lobiranjem so ti celo dosegli, da so ameriške oblasti z direktivo prepovedale uvažanje kokosovega in palmovega olja, ki so ga do tedaj uporabljali v restavracijah in drugih prehranskih obratih. Nenasičene maščobe so tako postale temelj prehrane najprej v ZDA potem pa še v Evropi in drugod.

V naslednjih 30 letih je bilo opravljeno mnogo znanstvenih raziskav in eksperimentov, s katerimi so skušali ubraniti in potrditi »lipidno teorijo«. V vzdrževanje veljavnosti te teorije, ki je prerasla v dogmo, je bilo vloženo preveč energije in finančnih sredstev (tako državnih kot korporacijskih), da bi bili njeni avtorji, podporniki in industrija, ki je od tega imela koristi, pripravljeni priznati, da je napačna. Kljub silnim naporom, izbiranju prikladnih metod, prirejanju podatkov in izbiranju všečnih parametrov so vedno prišli do dvomljivih, neprepričljivih rezultatov. Vendar pa tega niso mogli kar tako priznati in objaviti! Zato so rezultate priredili, spremenili, jih opravičevali z neustreznostjo izbranih vzorcev in metod ali jih preprosto zamolčali. Do danes nobena teh raziskav ni uspela dokazati, da je uživanje nasičenih maščob vzrok srčno-žilnih bolezni in da nenasičene maščobe zdravju koristijo.

Resnica vedno pride na dan

Znanstveniki in raziskovalci s področij medicine, prehrane, kemije, fiziologije in biologije, ki so tej teoriji nasprotovali, pa so vsa leta opozarjali, kako škodljiva je ta »svete vojne« proti nasičenim maščobam. Opravljene so bile številne raziskave in študije, predstavljeni so bili z dejstvi podprti dokazi, da nasičene maščobe niso škodljive in da so v resnici nenasičene tiste, ki nam škodijo. Trdni dokazi in dejstva pa niso zadoščali. Ugotovitve so bile večinoma prezrte, javnosti prikrite ali zavzeto zanikane, njihovi zagovorniki pa označeni za nestrokovnjake. Pogosto so jih šikanirali, ignorirali ali strokovno onemogočali, jih tudi odpuščali in jim jemali ugledne položaje v stokovnih skupnostih.

Ker je bilo resnico vse težje prikrivati in ker so prava dejstva in rezultati vseeno počasi prihajali v javnost, so zagovorniki teorije o škodljivosti nasičenih maščob spremenili svojo strategijo. V 90. letih so pozornost javnosti preusmerili drugam, na druge »varnejše«, pa tudi donosnejše prehranske teme.

Na področju maščob se danes poudarja predvsem pomen razmerja med posameznimi vrstami maščobnih kislin. Predvsem omega-3 nenasičene maščobne kisline naj bi bile esencialne in za zdravje neizmerno koristne. Poudarjeno je ustrezno razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami, ki naj bo v prid slednjim. Te kisline najdemo predvsem v ribjem olju, oreščkih in posebnih oljih, kot so konopljino, laneno, mandljevo, sezamovo … Prehranska in farmacevtska industrija njihovo »zdravilnost« zelo agresivno in z veliko finančnih sredstev promovirata in tržita. Vsa ta olja so danes zlata jama za proizvajalce in med ljudmi veljajo za superživila, ki zdravijo številne bolezni, tudi raka, ljudje pa so za njih pripravljni odšteti zajetne vsote denarja. Ampak tako kot z »navadnimi ratlinskimi olji za vsakdanjo kuho« je tudi s temi zdravilnimi olji problem. Tudi za ta olja namreč obstaja vse več dokazov, ki njihovo izjemnost spodbijajo, precej raziskav in eksperimentov pa dokazuje, da so celo škodljiva.

Priznati ali ne priznati – to je zdaj vprašanje

Priporočene smernice zdravega prehranjevanja, ki jih zagovarjajo in promovirajo državne in svetovne institucije, od prehranskih in zdravstvenih pa do farmacevtskih in izobraževalnih, nam še vedno priporočajo uživanje čim manj maščob, ki naj bodo nenasičene, in nas svarijo pred nasičenimi. Tudi oglaševanje in promocija v medijih, ki močno vplivata na laično javnost, še vedno temeljita na tej dobičkanosni dogmi. Nihče od vpletenih pa se zaradi svojih ozkih, sebičnih interesov zares ne vpraša, ali morda s svojimi dejanji ne škodujejo ljudem. Ne zanima jih, da morda zaradi trdovratne dogme ljudje zbolevajo in umirajo, ne, važni so dobiček, ugled in pložaj.

Zahvaljujoč svetovnemu spletu, vse večji mobilnosti ljudi, povečanemu zanimanju javnosti za prehranske teme in razcvetu novih prehranskih praks se ta stara dogma o maščobah počasi topi. Vse pogosteje si tudi ugledni strokovnjaki upajo javno spregovori o teh zmotah in poudariti koristi nasičenih maščob.

Viri:

http://raypeat.com/articles

Home

http://sevencountriesstudy.com

Bruce Fife, The Healing Miracles of Coconut Oil, 2001, Piccadilly Books, Ltd.

Mary G. Enig, Know Your Fats: The Complete Primer for Understanding the Nutrition of Fats, 2000, Bethesda.

Uffe Ravnskov, The Cholesterol Myths: Exposing the Fallacy that Saturated Fat and Cholesterol Cause Heart Disease, 2000.

On February 22nd, 2015, posted in: Blog, Novice by

Comments are closed.