V labirintu diet in prehranskih praks


V labirintu diet in prehranskih praks

Prehrana postaja ideologija

Zadnjih trideset let ali celo dlje se veliko razpravlja o najrazličnejših dietah in prehranskih praksah, lahko bi rekli, da je to postalo prav modno. Vse to pa sovpada z razmahom nutricistične znanosti (znanosti o prehrani), ki je značilni produkt sodobne družbe, in z razcvetom zanimanja za zdravje in telo. Najbrž so bile diete sprva res namenjene hujšanju oziroma ohranjanje vitkosti in blaženju bolezenskih težav, vendar so sčasoma postale več kot le to. Danes gre pri marsikateri dieti oziroma načinu prehranjevanja za pravo pravcato družbeno, etično, duhovno gibanje, da ne rečem ideologijo, ki ne »predpisuje« le tega, kaj se sme jesti in česa ne, ampak tudi usmerja mišljenje in odnos do sveta. Najhuje pa je to, da pogosto posameznika vrednotijo na podlagi njegovih prehranskih navad. Pri takšnih vrednotenjih pa smo Slovenci pravi mojstri! Karizmatični in prepričljivi »učitelji, strokovnjaki, poznavalci, mojstri … guruji« nas hitro prepričajo v nekaj, čemur potem sledimo. Temu potem verjamemo in zagovarjamo do »zadnje kaplje krvi«, pogostokrat slepo, brez kančka dvoma in iskanja relevantnih dokazov, bolj na podlagi dobrih izkušenj in »pričevanj iz prakse. Značilen primer je odnos med vegetarijanci in »mesojedci«. Seveda ne bom posploševala, vendar pa ste gotovo že naleteli na ekstremne predstavnike obeh »smeri prehranjevanja«. Mogoče ste doživeli, da vas je kak zagrizen vegetarijanec obravnaval kot neozaveščenega, neetičnega predstavnika človeštva, ki ne čuti nobene empatije do ubogih živali, teh nemočnih žrtev naših nizkotnih »požrešnih« vzgibov. Po drugi strani je najbrž marsikateri vegetarijanec doživel zasmehovanje »zapriseženega karnivora«, češ da svoj manjvrednostni kompleks kompenzira z vegetarijansko ideologijo in tako zdravi svoj ego. Ja, resnično, ekstremisti so na obeh straneh – upam in želim si, da so to le posamezniki, nisem pa prepričana o tem …

Vendar pa tudi druge prehranske prakse, ki jih je vse več (npr. Atkinsova, Montignacova, ločevalna, LCHF, paleo, primal dieta, veganstvo, presnojedstvo, makrobiotika, south beach dieta, frutarianstvo itd.), niso prav nedolžne.

Končni učinek vseh teh diet, ki zapovedujejo vsaka svoj način prehranjevanja, je predvsem vse večja nestrpnost in zmeden posameznik, ki v iskanju odgovorov razočarano bega od enega načina prehranjevanja do drugega, pa naj bo to zaradi psihičnih, fizičnih ali kakih drugih težav, in ne najde odgovorov, rešitev, olajšanja …

Če pa se zaupamo in verjamemo »uradni znanost in stroki«, smo še bolj razočarani. Institucionalna prehranska znanost in stroka že vrsto let zagovarjata iste smernice zdravega prehranjevanja, ki pa so žal zastarele, da ne rečem škodljive. Nanje se seveda navezuje medicina, jih ima za edine veljavne in verodostojne. Zato ne računajte, da vam bo osebni zdravnik znal pametno svetovati, kako s prehrano izboljšati zdravje, pogostokrat vam bo rekel, da določene bolezni s prehrano ni moč pozdraviti oziroma ublažiti. Na fakulteti se bodoči zdravniki prehrani skorajda ne posvečajo – ni pomembno??!! Za farmacijo pa tako vemo, da sta njihov osnovni cilj in moto dobiček, in ne skrb za zdravje.

In tako smo ljudje kljub obilici informacij, napredni medicini, diagnostiki in nepregledni množici najrazličnejših zdravil vse bolj bolni in vse bolj negotovi. Kje smo v preteklih desetletjih zgrešili, da se vse več in vse mlajši ljudje spopadajo s tako imenovanimi civilizacijskimi boleznimi: sladkorno boleznijo, srčno-žilnimi obolenji, povišanim krvnim tlakom, povečano ravnjo holesterola in maščob v krvi, debelostjo, zamaščenostjo jeter, težavami s prebavo, alergijskimi in avtoimunskimi boleznimi in seveda rakavimi obolenji? Zakaj naši dedje večine teh bolezni skorajda niso poznali, čeprav o zdravi prehrani niso »teoretizirali«, čeprav je bila njihova prehrana borna, čeprav je bila bolnišnica večini nedosegljiva, da o zdravilh sploh ne govorimo?

Ob pregledu vseh mogočih raziskav in praktičnih izkušenj o dobri in slabi hrani ugotovimo, da idealne hrane pravzazprav sploh ni. Vsaka vrsta hrane vsebuje pomembna, nepogrešljiva hranila, pa tudi celo vrsto antihranil, ki zavirajo prebavo in presnovo, rušijo hormonsko ravnovesje, slabijo imunski sistem in vodijo v bolezen.

Da je prehranska zmeda še večja, so se v ta krog zelo dejavno vključile prehranske in farmacevtske korporacije, ki z željo po čim večjem dobičku in z znatnimi sredstvi usmerjajo trende v prehrani. Kapital ima namreč tako veliko moč, da lahko raziskave s področja zdravja in prehrane prilagaja svojim potrebam, ne pa potrebam ljudi, in jih resnica ne zanima kaj dosti.

Zdrava hrana je zelo individualna

Kaj pa je res prava, zdrava hrana za posameznika, je težko reči kar na pamet, saj je vsak od nas edinstven, »določeni« smo z genskim zapisom, na nas, bolj kot si to želimo priznati, vplivajo številni dejavniki iz okolja in tudi trenutno zdravstveno stanje. Zato ne obstaja dieta, ki bi bila idelana prav za vsakogar. Temeljno pravilo pri odločanju o svoji prehrani je samoopazovanje in spremljanje, kakšne so posledice uživanja določenih vrst hrane, prisluhniti pa moramo tudi svojemu »notranjemu glasu«. Ta se dostikrat izraža z željo po določeni vrsti hrane, in te želje ne smemo kar tako zavreči, ker se slučajno ne ujema s tistim, »kar so nap zatrdili, da je ali ni zdravo« ali s sodobnimi smernicami prehranjevanja.

Spodbudimo metabolizem in omejimo posledice stresa

Zdravje sodobnega človeka, pa naj gre za uglednega poslovneža, mamo treh otrok, študenta ali za fizičnega delavca, najbolj spodkopava kronični stres. V današnjem svetu naglice in stremenja k učinkovitosti, produktivnosti in uspehu, se stresu res težko izognemo, pa če si še tako prizadevamo. Povzroča dolgotrajno vzdraženost živčnega sistema, hormonsko neravnovesje, kar izčrpa vse zaloge energije in izjemno negativno vpliva na prebavila, metabolizem inodpornost.

Porušeno hormonsko ravnovesje, zavrt metabolizem, slaba odornost in prikrita vnetja sprožijo vrsto »nespecifični« simptomov, kot so izčrpanost, izgorelost, kronična utrujenost, vnetja, nespečnost, raztresenost, črnogledost, tesnobnost. Od tu do izbruha resne bolezni pa je kratka pot.

Vsaj delno se posledicam kroničnega stresa lahko izognemo z uživanjem ustrezne in neoporečne hrane, s katero bomo spodbudili metabolizem, kar pomeni, da bomo v prebavilih hrano učinkovito prebavili, razgradili na osnovne enote, ki se bodo prek črevesne sluznice vsrkale v kri in nato prišle do vseh telesnih celic. Kako učinkovita bo ta pot in kako se bodo v celicah te enote uporabile, pa je odvisno od mnogo dejavnikov.

Maščobe so prvo od makrohranil, ki jim moramo posvetiti posebno pozornost, kajti prav vrsta maščob, ki jih uživamo izjemno močno vpliva na metabolizem in s tem na naše zdravje in počutej. To pa je že tema naslednjega članka.

On January 24th, 2014, posted in: Blog, Novice by

Comments are closed.